 |
BALONARSKI KLUB BAKOVCI
|
| Avtor |
admin
Administrator foruma
Pridružen/-a: 21.09. 2008, 06:28
Prispevkov: 701
|
| Nazaj na vrh |
|
| Sporočilo |
 Objavljeno:
16 Okt 2008 16:46 Naslov sporočila:
Meteorologija |
|
|
Meteorologija
Meteorologija je znanstveno preučevanje atmosfere, ki je osredotočena ne vremenske procese in napovedovanje vremena.
Meteorološki pojavi so opazovani vremenski dogodki ki krasijo meteorologijo in so razloženi iz strani znanosti. Ti dogodki so omejeni od različnih spremenljivk, ki obstajajo v zemeljski atmosferi.
To so temperatura, zračni tlak, vlaga in gradienti, ter medsebojna povezanost med posameznimi spremenljivkami in njihove spremembe v časovni periodi. Večina opazovanega vremena na Zemlji se dogaja v troposferi.
 Vremenska stran
Vremenska stran
Nazadnje urejal/a admin 27 Maj 2009 12:20; skupaj popravljeno 1 krat |
|
|
|
 |
|
 |
|
 |
 |
|
 |
| Avtor |
admin
Administrator foruma
Pridružen/-a: 21.09. 2008, 06:28
Prispevkov: 701
|
| Nazaj na vrh |
|
| Sporočilo |
| Objavljeno:
16 Okt 2008 17:00 Naslov sporočila:
|
|
|
OBLAKI
Oblak je pojav v Zemljinem ozračju, v katerem so zgoščeni vodni hlapi ali kristalčki ledu, premera manj kot 0,01 mm. Enak pojav v nižjih plasteh se imenuje megla.
Tudi drugi planeti z lastno atmosfero imajo lahko oblake. Na Veneri so oblaki žveplenih par, Mars ima vodne oblake, Jupiter in Saturn imata amonijeve oblake, Uran in Neptun pa predvsem oblake iz metanovih par.
Nastanek oblakov
Za nastanek oblakov je potrebna vlaga in dvižni mehanizem. Poznamo tri glavne vzroke za dviganje:
* Termična konvekcija – dviganje zraka zaradi pregrevanja nad toplim površjem
* Orografija (topografija) – dviganje zraka ob gorskih ovirah
* Fronta – dviganje oziroma narivanje toplega zraka nad hladen zrak v obliki klina
Pri vsakem od naštetih oblik dviganja se pojavijo oblaki značilnih oblik. Oblika nastalega oblaka je odvisna od moči dvigajočega se zraka in zračne stabilnosti. Pri nestabilnih pogojih prevladuje konvekcija, pri kateri nastanejo navpično razviti oblaki. Stabilen zrak ustvari vodoravno enovite oblake. Frontalna dviganja ustvarijo različne oblike oblakov, ki pa so odvisne od vrste fronte. Tudi orografska dviganja ustvarijo različne oblike oblakov, ki pa so odvisne od stabilnosti zraka.
Oblaki nastanejo, ko se vodna para zaradi ohlajanja zraka zgosti na majhnih delcih, ki so vedno v zraku. Vodna para se zgosti v kapljice ali kristalčke, kadar se vlažen zrak ohlaja. Zrak se ohlaja, če se dviga, zato nastajajo oblaki tam, kjer se zrak dviga, in izginevajo tam, kjer se spušča.
Voda ima lahko v običajnem oblaku maso do več milijonov ton. Kakorkoli pa je prostornina oblakov ustrezno velika, gostota mreže vodnih hlapov pa je dovolj majhna, da zračni tokovi pod in znotraj oblaka še lahko obdržijo v zraku majhne kapljice. Kljub temu pa okoliščine v oblaku niso statične: kapljice se nenehno tvorijo in izhlapevajo. Običajen polmer kapljice v oblaku je 1 x 10-5 m in končna hitrost 1 do 2 cm/s. To daje kapljicam dovolj časa, da ponovno izhlapijo med padanjem skozi toplejši zrak pod oblakom.
Rodovi oblakov
Oblake so razdelili v 10 rodov in v tri višinske pasove po mednarodnem dogovoru (WMO – World Meteorological Organization).
Razvrstitev oblakov glede na višino
Po višini razlikujemo tri območja ozračja v katerih nastajajo različne vrste oblakov. Visoki oblaki so ledeni oblaki s temperaturami pod -35°C v višini od 7 do 13 km. Srednje visoki oblaki iz ledu s temperaturami med -10 in -35°C so med 2 do 7 km visoko. Najnižje so vodni oblaki s temperaturami od -10 do nad 0°C, ki so od tal pa do višine 2 km. Višinske meje oblakov niso natančne, ker se oblaki pogosto širijo prek mej. Tako se lahko na primer kumulusi in altostratusi pojavijo više, nimbostratusi se lahko širijo navzgor ali navzdol. Izstopa kumulonimbus (nevihtni oblak), ki lahko seže čez vsa tri področja.
Visoki oblaki
--------------------------------------------------------
Cirusi (ci) so visoki, tanki oblaki, sestoječi iz ledenih kristalčkov. Ime cirrus izhaja iz latinščine in pomeni »pramen las«.
Opis cirusnega oblaka
So vlaknatega videza ali svilnatega sijaja v obliki belih nežnih vlaken, velikih kosmov ali ozkih trakov. Cirusni oblaki ne povzročajo sence na zemlji. Včasih so ti oblaki tako obsežni, da se jih ne da med seboj ločiti in tvorijo koprene ali plasti imenovane »cirostratusi«. Včasih povzroči konvekcija na večjih višinah drugo obliko oblakov imenovano »cirokumulusi«.
Sestavljeni so iz ledenih kristalov. Pojavljajo s v višinah nad 6 km. Opazovanje teh oblakov je zanimivo in daje informacije o gibanju zraka v višjih zračnih plasteh. Nakazuje dviganje vlažnega zraka. Ta v višinah kondenzira oziroma submilira v ledene kristale. Temperatura cirusnih oblakov je pod -40º.
Ti oblaki so često znanilci poslabšanja vremena , vendar pa ne napovedujejo poslabšanja vedno, kadar jih opazimo na nebu. Pojavljajo se namreč tudi pri procesih, ki so omejeni le na višje plasti ozračja in se v nekaterih primerih ne prenesejo v spodnje plasti ozračja – zato ne sledi poslabšanje vremena. Pojavijo se na prednji strani tople fronte. Čim hitreje se premikajo zračne mase, toliko bolj so oblaki razcefrani.
Četudi je nebo popolnoma prekrito z njimi, vidimo skoznje sonce in imamo sončno vreme.
------------------------------------------------------------
Cirostratus
Cirostratusi (cs) so visoki oblaki in so sestavljeni iz ledenih kristalov. So prozorna belkasta koprena, včasih vlaknastega ali gladkega videza, ki povsem ali delno prekriva nebo. Skoznje se prav dobro vidi Sonce ali Luna. Ker so tanki, se na njih pojavlja redek, a izrazit nebesni pojav, obroč okoli Sonca ali Lune, ki mu pravimo halo. Pojavljajo se v višinah nad 6 km.
Cirostratusi napovedujejo padavine v naslednjih 12 urah.
--------------------------------------------------------
Cirokumulus
Cirokumulusi (cc) so visoki oblaki in jih imenujemo tudi male ovčice. To so majhni ledeni oblački, podobni ovčkam in se sestojijo iz ledenih kristalov.
Opis cirokumulusa
Sestavljeni so iz tankih belih kosmov ali peg, kakor da nebo prekriva čipkast vzorec. Razporejeni so v bolj ali manj pravilnih progah ali skupinah. Širina posameznih oblačnih delov ne presega 1 stopinje (kar je približna širina mezinca na iztegnjeni roki). Cirokumulusni oblaki ne povzročajo sence na zemlji.
Cirokumulus in altokumulus sta si včasih zelo podobna; kakorkoli za razliko od altokumulusa se cirokumulus nahaja višje v ozračju. Zato se nam tudi zdi, da so cirokumulusni oblački mnogo manjši in ne dajejo sence.
Nastanek cirokumulusa
Cirokumulus nastane iz cirusa ali cirostratusa, ko se počasi ogreva iz spodnje strani. Segrevanje povzroči, da se zrak dviguje in spušča znotraj oblaka. Zato cirokumuluse običajno povezujemo z cirusi in cirostratusi.
Napoved vremena
Ti oblaki nas opozarjajo na zračno valovanje v višjih plasteh ozračja in so prav tako pogosto znanilci poslabšanja vremena
-----------------------------------------------------------
Srednje visoki oblaki
-----------------------------------------------------------
Altostratus
Altostratusi so srednje visoki oblaki iz vode in ledu.
So sivkasta ali modrikasta delno prosojna koprena, ki povsem ali delno pokrivajo nebo in so podobni dvignjeni megli. Skozi altostratus nejasno vidimo Sonce kot skozi motno steklo. Lahko so tako debeli, da popolnoma prekrijejo Sonce in ne povzročajo pojavov halo.
Ti oblaki so lahko nevarni, ker lahko povzročijo ledeno oblogo na letalih.
------------------------------------------------------------
Altokumulus
Altokumulusi (ac) so srednje visoki oblaki in so znani tudi pod imenom velike ovčke. So beli ali sivi ali belo-sivi kosmi, prevleke ali plasti oblakov, navadno tako gosti, da zasenčijo Sonce.
V njih se mešata voda in led. Običajno so zasenčeni in so precej bolj »zavaljene ovčice«, kroglaste ali valjaste oblike. Med seboj so spojeni ali pa tudi ne. Širina posameznih oblakov, ki znaša 1-5 stopinj, je bistveno večja kakor pri cirokumulusih (5 stopinj ustreza širini štirih prstov na iztegnjeni roki). Ne mečejo zaznavne sence.
Ti oblaki navadno nastajajo zato, ker se v ozračje postopoma spušča hladnejši zrak.
Napoved vremena
Altokumulusi večinoma naznanjajo poslabšanje vremena in se pojavljajo pred prodorom hladnega zraka oziroma pred hladno fronto.
-----------------------------------------------------------
Nizki oblaki
-----------------------------------------------------------
Stratus
Stratusi (st) so nizki oblaki. So nizkoležeča brezoblična oblačna plast, sivina, iz katere ne dežuje (kvečjemu prši). Pogosto je to dvignjena megla. Ime stratus izhaja iz latinščine in pomeni »razprostirati se«.
Opis
Lahko so vodeni ali sneženi. So siva oblačna plast z enotnim spodnjim robom. Včasih iz njih rosi ali rahlo sneži (ledene iglice ali zrnat sneg). Kadar skozenj vidimo Sonce, so obrisi Sonca jasno vidni. Pojavov halo ni. Včasih se pojavljajo v obliki raztrganih kosmov.
Kako nastajajo
- Nastajajo lahko kot posledica močne ohladitve zaradi sevanja toplote (nastaja visoka megla).
- Nastajajo tudi ob vzponskem drsenju zraka ob topli fronti - na mejni površini med toplimi in hladnimi zračnimi masami ob inverzijskih plasteh.
------------------------------------------------------------
Nimbostratus
Nimbostratusi (ns) so nizki in srednje visoki oblaki iz vode in ledu. So siva, pogosto temna popolnoma sklenjena oblačna plast. Iz nimbostratusa padajo neprekinjene padavine. Poleti prinašajo dež, pozimi pa sneg. Nimbostratus povsem zakriva Sonce in ne povzroča pojava halo.
Nastanek nimbostratusa
Nastajajo tedaj, ko se plast altostratusa spušča in debeli; iz njih prično padati padavine. Pod njimi se tedaj, ko se spuščajo, pojavljajo raztrgane krpe oblakov, ki so prav tako sive barve in jih imenujemo fraktostratusi in fraktokumulusi. Debeli so lahko do 3000 m; nad njimi so navadno altostratusi; nad temi pa cirostratusi.
------------------------------------------------------------
Stratokumulus
Stratokumulusi (sc) so nizki oblaki sestavljeni iz vode. So sivi ali beli kosmi, prevleka ali plast oblakov, v kateri so skoraj vedno tudi temni deli. Kroglaste in grudaste gmote so lahko tudi valjaste ali bolj ali manj zaobljene. Po svoji kopasti obliki so nekoliko podobni kumulusom, a so zaradi velike razprostranjenosti in spodnje slojevitosti podobni stratusom. Širina posameznih delov je lahko večja od 5 stopinj (širina več kot štirih prstov na iztegnjeni roki). Ne mečejo zaznavne sence.
Navadno se pojavljajo v zvezi z inverzijami v obliki stratusov in tudi v drugih vremenskih procesih, to je pri gibanjih in mešanju zraka v spodnjih plasteh ozračja. V glavnem ne prinašajo bistvenega poslabšanja vremena.
-----------------------------------------------------------
Oblaki navpičnega razvoja
-----------------------------------------------------------
Kumulus
Kumulusi (cu) so nizki oblaki vertikalnega razvoja. So ločeni, navadni gosti oblaki, ki se vertikalno razvijejo v obliki kop in kupol, katerih vrhnja površina je podobna cvetači. Osvetljeni so bleščeče beli. Največkrat zrastejo zelo visoko. Deli oblaka, ki jih ožarja sonce, so bleščeče beli, medtem ko je spodnji rob oblaka vodoraven in zelo temen, ker je v senci.
Nastanek
Ti oblaki nastajajo zaradi vzponskih zračnih tokov in zato kažejo navpično dviganje zraka. Pojavljajo se navadno okrog 10. ure dopoldne in če ni dovolj vlage v ozračju, izginevajo v popoldanskih urah. V takih primerih govorimo o kumulusih lepega vremena. Če pa je ozračje dovolj nasičeno z vlago, se iz kumulusov razrastejo oblaki, ki jih imenujemo kumulus congestuse, iz njih pa se v ugodnih prilikah ozračja razrastejo v višje plasti kumulonimbusi.
------------------------------------------------------------
Kumulus congestus
Kumulus congestus je zelo masivna oblika oblaka kumulus z ostrim obrisom in včasih z precejšnim vertikalnim razvojem. Razpoznaven je zaradi svojevrstne oblike, ki je podobna veliki cvetači ali pa ima videz visokega stolpa.
Če ima obliko stolpa, so na njegovem vrhu formirane oblačne meglice, ki se uspešno ločujejo od glavnega dela oblaka. Te meglice odnaša veter in hitro izginejo in včasih povzročijo virgo.
V tropih običajno prinaša obilne padavine.
Razvoj
Kumulus congestus se lahko razvije iz oblaka kumulus mediocris in včasih tudi iz altokumulus castellanus ali stratokumulus castellanus.
Velikokrat se kumulus congestus razvije v kumulonimbus. To preoblikovanje se pokaže kot enakomerno vlaknast ali progast videz zgornjega dela oblaka.
------------------------------------------------------------
Kumulonimbus
Kumulonimbusi (cb) so nizki oblaki vertikalnega razvoja. So veliki in gosti vodeni oblaki, ki so lahko močno vertikalno razviti, v obliki visokih stolpov, z ravnim spodnjim robom in razbrazdanim ali vlaknatim vrhom, v obliki perjanice ali nakovala. Ko zaledeni gornji del, mu pravimo nevihtni oblak. V naših zemljepisnih širinah so visoki tudi do 16 km in povzročajo močne ujme: točo, nevihte, silne viharje, itd.
Nastanek
Najčešče se pojavljajo v topli polovici leta, ko je zemeljska površina močno segreta in ko je v ozračju troposfere dovolj vlage. Prav tako se pojavljajo pri prodorih vlažnih, hladnih zračnih mas.
Za nastanek kumulonimbusa potrebujemo tri sestavine:
* veliko vlage,
* veliko toplega nestabilnega ozračja
* energijo, ki bo dvignila topel, vlažen zrak hitro navzgor.
Po nastanku ločimo dva tipa teh oblakov:
* toplotni kumulonimbusi, ki nastajajo zaradi labilnosti ozračja brez frontalnih procesov
* frontalni kumulonimbusi, ki nastajajo na mejni površini hladne fronte.
Ko se topel zrak dviga nad hladnejši zrak, se le-ta začne ohlajati, da vodna para kondenzira v kapljice. Kondenzacija segreva bližnji zrak, tako da se dviganje zraka nadaljuje. Ker se zrak še kar naprej dviga, se vodne kapljice ohlajajo in nastajajo ledeni kristali. Gravitacija povzroči, da kapljice in ledeni kristali začnejo padati. To povzroči pomikanje vodnih kapljic navzgor in navzdol.
Nestabilnost med dvigovanjem in padanje povzroči nabiranje statične elektrike v oblaku. Izpraznitev te elektrike povzroči bliskanje in grmenje.
-----------------------------------------------------------
Kumulonimbus calvus
Kumulonimbus calvus ali začetni nevihtni oblak nastane kadar velikanski kopasti oblak (kumulus) proti poldnevu doseže zaporno plast, se lahko še pravočasno, pri trajajoči termiki, oskrbi z vlago. Tedaj prebije zaporno plast in se še naprej veča in se naposled spremeni v nevihtni oblak. V višini med 4000 in 9000 m sestavljajo nekdanji kopasti oblak samo še v spodnjem delu vodne kapljice. V mrzlem, zgornjem delu, pri temperaturah pod -10ºC, ga sestavljajo drobne ledene iglice, ki dajo oblaku novo obliko. Zaradi poledenitve izginejo prejšnji ostri robovi. Glava nevihtnega oblaka postane gladka ali vlaknata in dobi obliko nakovala.
Nevihtni oblaki imajo lahko dve razvojni stopnji. Pri prvi nastajajo plešasti (Kumulonimbus calvus), pri drugi pa dlakasti (Kumulonimbus capillatus) oblaki. S temi izrazi opisujejo vremenoslovci začetno in končno obliko nevihtnih oblakov.
-----------------------------------------------------------
Posebni oblaki
-----------------------------------------------------------
Kondenzacijska sled
Kondenzacíjska sled je umetni oblak, ki ga tvori motor reaktivnega letala ali krilni vrtinec pri velikih hitrostih. Sled je kondenziran tok drobnih kristalov ledu v vlažnih in hladnih predelih višinskega zraka. Sledi so podobne oblakom in vsebujejo vodno paro. Vidimo jih v zračnih vrtincih letal, ponavadi iz njihovih izpuhov ali ob vrtincih na konicah kril.
-------------------------------------------------------------
Razvrstitev oblakov glede na obliko
Vsak oblak je po obliki edinstven, vsak ima kakšno značilo podrobnost, vendar jih lahko po obliki v ozračju razdelimo v tri kategorije:
* cirusi ali raztrgani oblaki so brez izrazite oblike, pogosto razcefrani, brez izrazitega spodnjega roba in vrha, najpogosteje manjših velikosti.
* stratusi ali plastoviti oblaki so v vodoravni smeri bistveno večji kot v navpični. So v eni ali več plasteh ozračja.
* kumulusi ali kopasti oblaki so v vodoravni in navpični smeri približno enaki ali pa je velikost v navpični smeri celo večja. Imajo izrazito ravno spodnji rob, zgornji rob pa je po obliki podoben kopam, kupolam ali stolpom, razbrazdan podobno kot cvetača.
Tisti oblaki, ki povzročajo padavine, imajo predpono nimbo.
Kaotično nebo
Čeprav so oblaki razdeljeni v 10 rodov z različnimi oblikami, da jih lažje razlikujemo, so tako izrazite oblike oblakov redke. Oblaki so svojevrstne tvorbe, ki se ne drže vedno dodeljenih višin in tudi nimajo značilnih oblik, kakršnih bi si želel opazovalec. Vremenoslovci pravijo razmršenemu nebu kaotično nebo.
----------------------------------------------------------
http://www.weatherscapes.com/gallery.php?cat=clouds
----------------------------------------------------------- |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
| Avtor |
admin
Administrator foruma
Pridružen/-a: 21.09. 2008, 06:28
Prispevkov: 701
|
| Nazaj na vrh |
|
| Sporočilo |
| Objavljeno:
16 Okt 2008 17:10 Naslov sporočila:
|
|
|
Termika
termikaTermika pomeni steber dvigajočega se zraka zaradi sončnega segrevanja; pri tem pojavu gre v bistvu za konvekcijo. Pri tem pojavu se toplejši zrak dviga in se pri tem ohlaja. Dviganje se zaustavi, ko se dvigajoči se zrak ohladi na temperaturo okoliškega zraka. Včasih (predvsem poleti) pa so pogoji taki, da termično dviganje seže do velikih višin, kar povzroči nastanek nevihtnih oblakov -Kumulonimbus
Kumulonimbusi (cb) so nizki oblaki vertikalnega razvoja. So veliki in gosti vodeni oblaki, ki so lahko močno vertikalno razviti, v obliki visokih stolpov, z ravnim spodnjim robom in razbrazdanim ali vlaknatim vrhom, v obliki perjanice ali nakovala. Ko zaledeni gornji del, mu pravimo nevihtni oblak. V naših zemljepisnih širinah so visoki tudi do 16 km in povzročajo močne ujme: točo, nevihte, silne viharje, itd.
Nastanek
Najčešče se pojavljajo v topli polovici leta, ko je zemeljska površina močno segreta in ko je v ozračju troposfere dovolj vlage. Prav tako se pojavljajo pri prodorih vlažnih, hladnih zračnih mas.
Za nastanek kumulonimbusa potrebujemo tri sestavine:
* veliko vlage,
* veliko toplega nestabilnega ozračja
* energijo, ki bo dvignila topel, vlažen zrak hitro navzgor.
Po nastanku ločimo dva tipa teh oblakov:
* toplotni kumulonimbusi, ki nastajajo zaradi labilnosti ozračja brez frontalnih procesov
* frontalni kumulonimbusi, ki nastajajo na mejni površini hladne fronte.
Ko se topel zrak dviga nad hladnejši zrak, se le-ta začne ohlajati, da vodna para kondenzira v kapljice. Kondenzacija segreva bližnji zrak, tako da se dviganje zraka nadaljuje. Ker se zrak še kar naprej dviga, se vodne kapljice ohlajajo in nastajajo ledeni kristali. Gravitacija povzroči, da kapljice in ledeni kristali začnejo padati. To povzroči pomikanje vodnih kapljic navzgor in navzdol.
Nestabilnost med dvigovanjem in padanje povzroči nabiranje statične elektrike v oblaku. Izpraznitev te elektrike povzroči bliskanje in grmenje.
----------------------------------------------------------
Na velikost in jakost termike vplivajo predvsem dogajanja v spodnji plasti atmosfere, v troposferi. Precej je termično dviganje izrazito ob prehodu hladne fronte, ko se pojavi plast hladnejšega zraka nad ogreto površino tal. Močna termika nastaja tudi ob pobočjih, kjer zrak med dviganjem drsi ob pobočju in se tako ogreva od celotnega pobočja.
Termično dviganje zraka je ponavadi moč najti pod Kumulus
Kumulusi (cu) so nizki oblaki vertikalnega razvoja. So ločeni, navadni gosti oblaki, ki se vertikalno razvijejo v obliki kop in kupol, katerih vrhnja površina je podobna cvetači. Osvetljeni so bleščeče beli. Največkrat zrastejo zelo visoko. Deli oblaka, ki jih ožarja sonce, so bleščeče beli, medtem ko je spodnji rob oblaka vodoraven in zelo temen, ker je v senci.
Nastanek
Ti oblaki nastajajo zaradi vzponskih zračnih tokov in zato kažejo navpično dviganje zraka. Pojavljajo se navadno okrog 10. ure dopoldne in če ni dovolj vlage v ozračju, izginevajo v popoldanskih urah. V takih primerih govorimo o kumulusih lepega vremena. Če pa je ozračje dovolj nasičeno z vlago, se iz kumulusov razrastejo oblaki, ki jih imenujemo kumulus congestuse, iz njih pa se v ugodnih prilikah ozračja razrastejo v višje plasti kumulonimbusi., ki se smatrajo kot indikatorji termike, saj se tam topel zrak, ki vsebuje vodno paro dviga. Ob dviganju zrak izgublja toploto dokler vodna para v njem ne kondenzira in tvori vidne kapljice, ki tvorijo OBLAKI
Oblak je pojav v Zemljinem ozračju, v katerem so zgoščeni vodni hlapi ali kristalčki ledu, premera manj kot 0,01 mm. Enak pojav v nižjih plasteh se imenuje megla.
Tudi drugi planeti z lastno atmosfero imajo lahko oblake. Na Veneri so oblaki žveplenih par, Mars ima vodne oblake, Jupiter in Saturn imata amonijeve oblake, Uran in Neptun pa predvsem oblake iz metanovih par.
Nastanek oblakov
Za nastanek oblakov je potrebna vlaga in dvižni mehanizem. Poznamo tri glavne vzroke za dviganje:
* Termična konvekcija – dviganje zraka zaradi pregrevanja nad toplim površjem
* Orografija (topografija) – dviganje zraka ob gorskih ovirah
* Fronta – dviganje oziroma narivanje toplega zraka nad hladen zrak v obliki klina
Pri vsakem od naštetih oblik dviganja se pojavijo oblaki značilnih oblik. Oblika nastalega oblaka je odvisna od moči dvigajočega se zraka in zračne stabilnosti. Pri nestabilnih pogojih prevladuje konvekcija, pri kateri nastanejo navpično razviti oblaki. Stabilen zrak ustvari vodoravno enovite oblake. Frontalna dviganja ustvarijo različne oblike oblakov, ki pa so odvisne od vrste fronte. Tudi orografska dviganja ustvarijo različne oblike oblakov, ki pa so odvisne od stabilnosti zraka.
Oblaki nastanejo, ko se vodna para zaradi ohlajanja zraka zgosti na majhnih delcih, ki so vedno v zraku. Vodna para se zgosti v kapljice ali kristalčke, kadar se vlažen zrak ohlaja. Zrak se ohlaja, če se dviga, zato nastajajo oblaki tam, kjer se zrak dviga, in izginevajo tam, kjer se spušča.
Voda ima lahko v običajnem oblaku maso do več milijonov ton. Kakorkoli pa je prostornina oblakov ustrezno velika, gostota mreže vodnih hlapov pa je dovolj majhna, da zračni tokovi pod in znotraj oblaka še lahko obdržijo v zraku majhne kapljice. Kljub temu pa okoliščine v oblaku niso statične: kapljice se nenehno tvorijo in izhlapevajo. Običajen polmer kapljice v oblaku je 1 x 10-5 m in končna hitrost 1 do 2 cm/s. To daje kapljicam dovolj časa, da ponovno izhlapijo med padanjem skozi toplejši zrak pod oblakom.
Rodovi oblakov
Oblake so razdelili v 10 rodov in v tri višinske pasove po mednarodnem dogovoru (WMO – World Meteorological Organization).
Razvrstitev oblakov glede na višino
Po višini razlikujemo tri območja ozračja v katerih nastajajo različne vrste oblakov. Visoki oblaki so ledeni oblaki s temperaturami pod -35°C v višini od 7 do 13 km. Srednje visoki oblaki iz ledu s temperaturami med -10 in -35°C so med 2 do 7 km visoko. Najnižje so vodni oblaki s temperaturami od -10 do nad 0°C, ki so od tal pa do višine 2 km. Višinske meje oblakov niso natančne, ker se oblaki pogosto širijo prek mej. Tako se lahko na primer kumulusi in altostratusi pojavijo više, nimbostratusi se lahko širijo navzgor ali navzdol. Izstopa kumulonimbus (nevihtni oblak), ki lahko seže čez vsa tri področja.
Visoki oblaki
* cirus : cirus uncinus, cirus Kelvin-Helmholtz, ...
* cirostratus : cirostratus fibratus, ...
* cirokumulus : cirocumulus undulatus, ...
Srednje visoki oblaki
* altostratus : altostratus undulatus
* altokumulus : altokumulus undulatus, altokumulus castellanus, altokumulus lenticularis
Nizki oblaki
* stratus : stratus undulatus, ...
* nimbostratus : nimbostratus opacus, ....
* stratokumulus : kumulus humilis, kumulus mediocris, ...
Oblaki navpičnega razvoja
* kumulus : kumulus congestus , pirokumulus
* kumulonimbus (nevihtni oblak): kumulonimbus incus, kumulonimbus calvus , pileus
Posebni oblaki
* kondenzacijska sled (dolg tanek oblak, ki se razvije zaradi leta reaktivnega letala na velikih višinah)
Razvrstitev oblakov glede na obliko
Vsak oblak je po obliki edinstven, vsak ima kakšno značilo podrobnost, vendar jih lahko po obliki v ozračju razdelimo v tri kategorije:
* cirusi ali raztrgani oblaki so brez izrazite oblike, pogosto razcefrani, brez izrazitega spodnjega roba in vrha, najpogosteje manjših velikosti.
* stratusi ali plastoviti oblaki so v vodoravni smeri bistveno večji kot v navpični. So v eni ali več plasteh ozračja.
* kumulusi ali kopasti oblaki so v vodoravni in navpični smeri približno enaki ali pa je velikost v navpični smeri celo večja. Imajo izrazito ravno spodnji rob, zgornji rob pa je po obliki podoben kopam, kupolam ali stolpom, razbrazdan podobno kot cvetača.
Tisti oblaki, ki povzročajo padavine, imajo predpono nimbo.
Kaotično nebo
Čeprav so oblaki razdeljeni v 10 rodov z različnimi oblikami, da jih lažje razlikujemo, so tako izrazite oblike oblakov redke. Oblaki so svojevrstne tvorbe, ki se ne drže vedno dodeljenih višin in tudi nimajo značilnih oblik, kakršnih bi si želel opazovalec. Vremenoslovci pravijo razmršenemu nebu kaotično nebo.
Seveda pa ni nujno, da nad vsakim termičnim dviganjem nastane oblak . Če je zrak dovolj suh ali če se npr. zaradi Temperaturna inverzija
Z višino temperatura zraka ponavadi pada, večkrat pa namerimo, da temperatura z višino narašča. Ta pojav se imenuje inverzija.
Ločimo več vrst inverzije:
Prizemna (radiacijska) inverzija, ki je posledica ohlajevanja najnižje plasti zraka zaradi hladne podlage. Ta proces se navadno javlja v jasnih nočeh v hladni polovici leta. Pri tem ima najnižjo temp. zrak tik pri tleh, takoj nad njim pa temp. z višino narašča. Te inverzije segajo v višino od nekaj deset metrov pa do nekaj sto metrov, temp. razlike na spodnji in gornji meji inverzije pa neredko dosegajo 15 stopinj C ali več.
Inverzija sesedanja (subsidenčna inverzija) je posledica sesedajočega se zraka v področju anticiklona, ki se zaradi spuščanja segreva.
Frontalna inverzija nastane na meji (frontalni površini) dveh zračnih mas, ki se močno razlikujeta v temp. V višino lahko sega do 1 km ali celo več, značilno zanjo je povečevanje specifične vlage v sami plasti inverzije. Na spodnji sliki imamo narisane vse tri primere inverzij.
ne dvigne do višine, kjer nastanejo oblaki (glej temperatura rosišča), oblaki ne nastanejo. Takrat govorimo o t.i. suhi termiki, ki jo je ravno zaradi odsotnosti kumulusov težje najti.
Ko termično dviganje preneha, kumulusi ne prejemajo več zaloge vlažnega zraka in zato začnejo razpadati, za kar porabljajo toploto zraka okrog sebe. To običajno povzroči močno spuščanje zraka pod njimi.
Jakost termike je odvisna tudi od tipa in naklona tal, ki jih obseva sonce. Najbolj se ogrejejo temna tla, ki vpijejo večji del sončnega sevanja in so obenem zaščitena pred vetrom (npr. preorane njive, gosti posevki, zavetrne lege v hribih, iglasti gozdovi) in tereni, na katere sonce sveti praktično pravokotno (v naših zemljepisnih širinah je to možno na prisojnih gorskih pobočjih).
Na nastanek termike ima predvsem v ravnih predelih pomembno vlogo veter, ki povzroči, da se baloni toplega zraka ob spremembi površine terena odlepijo od tal. Če pa je veter premočan, pa topel zrak razpiha in dviganje zato oslabi.
Poleg vetra pa na dvig toplega zraka od tal vplivajo tudi t.i. termični sprožilci, ki pomagajo sprožiti odlepljanje toplega zraka od tal. Kot termični sprožilci lahko nastopajo neravnine na ravnem terenu (manjše vzpetine, zgradbe, naselja, gozd,...), police in druge nepravilnosti na gorskem pobočju, meja površin z različnimi temperaturami, itd.
Ko se topel zrak odtrga od tal, se začne dvigati v obliki balonov toplega zraka ali stebrov, ki pa v veliki večini primerov niso idealno homogeni, saj se topel zrak meša s hladnim zrakom iz okolice in na tak način nastanejo področja z različno hitrostjo dviganja zraka, ki jih obdaja področje spuščajočega se zraka. Ravno tako na dvigajoč se zrak vpliva veter, ki povzroči zanos termičnih stebrov.
 |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
| Avtor |
admin
Administrator foruma
Pridružen/-a: 21.09. 2008, 06:28
Prispevkov: 701
|
| Nazaj na vrh |
|
| Sporočilo |
| Objavljeno:
16 Okt 2008 17:17 Naslov sporočila:
|
|
|
Veter
Veter je naravno gibanje zraka, ki ga povzroči porušeno razmerje med zračnima pritiskoma nad hladnim in toplim/segretim delom površja. "Naloga" vetrov je tako izenačiti porušeno razmerje.
Tako se vetrovi premikajo v zgornjih plasteh zraka od nizkega pritiska k visokemu, v spodnjih plasteh pa navadno pihajo v nasprotni smeri. Vetrovi nastajajo tudi zaradi različnega ohlajanja med morjem in kopnim (poleti je nizki zračni pritisk nad kopnim, pozimi pa nad morjem).
Seznam vetrov:
B
* Blizzard
* Briz
* Burin
* Burja
F
* Fen (veter)
H
* Harmatan
* Hurikan
J
* Jugo
K
* Kamsin
* Košava
L
* Lebič
* Levante
M
* Maestral
* Monsun
O
* Orkan
* Oštro
P
* Pampero
* Pasat
* Ponente
S
* Samum
T
* Tajfun
* Tornado
* Tramontana
* Tropski ciklon
U
* Uragan
Z
* Zavetrni vetrovi
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
| Avtor |
admin
Administrator foruma
Pridružen/-a: 21.09. 2008, 06:28
Prispevkov: 701
|
| Nazaj na vrh |
|
| Sporočilo |
| Objavljeno:
16 Okt 2008 17:29 Naslov sporočila:
|
|
|
Vremenske fronte
Na nižinske vremenske karte rišemo poleg tlakov in temperatur tudi lego vremenskih front. Ker so vremenski pojavi pri prehodu fronte lahko zelo intenzivni, bodimo pri pogledu na vremensko karto pozorni na bližino frontalnih sistemov. Fronte rišemo tam, kjer se meja med zračnima masama različnih temperatur dotika tal, saj so tu ponavadi vremenske spremembe najbolj izrazite. Prevladujoč mehanizem, ki oblikuje vreme ob prehodu vremenskih front, je vertikalno dviganje zraka. Do njega pride, ko se ob topli fronti toplejši zrak nariva na hladnejšega, ob hladni fronti pa se hladen zrak kot klin vriva pod toplega. Vertikalne hitrosti zraka so manjše pri topli fronti, saj je tudi nagib frontalne površine (meje med zračnima masama) manjši, poleg tega pa topla fronta potuje počasneje kot hladna.Celotna frontalna površina lahko sega od nekaj sto do tisoč kilometrov pred toplo fronto in skoraj sto kilometrov za hladno fronto.
Žal iz same karte ne moremo naravnost razbrati kako intenzivni so/bodo procesi ob fronti, kajti lahko se zgodi, da se ob prehodu fronte samo malo pooblači, po drugi strani pa lahko doživimo »slabo« vreme v vsej njegovi intenzivnosti. No, da ne moremo oceniti intenzivnosti vremenske fronte ni čisto res: precej verjetno je namreč, da bodo pojavi izrazitejši ob fronti povezani z globoko dolino v polju pritiska, ki se na vremenski karti odraža z gostimi izobarami. Predvsem pa ne pozabimo: vreme je neskončno zapleten proces in zaradi tega nikoli popolnoma ponovljiv, zato niti dva prehoda front ne bosta enaka, govorimo lahko le o večji ali manjši podobnosti. Poglejmo si poglavitne značilnosti posameznih tipov front in vremenske pojave povezane z njihovo bližino:
Prihod tople fronte najavljajo značilni oblaki. Prvi se na nebu pojavijo visoki prosojni oblaki, cirusi, nato pa se oblaki počasi gostijo in segajo vse nižje. Cirusom, ki se pojavljajo navadno nekaj sto do tisoč kilometrov (12 – 36 ur) pred toplo fronto, sledijo cirostratusi in altostratusi. Pri dobro izraženih frontah se nato pojavijo še nimbostratusi, iz katerih dežuje (pozimi lahko tudi sprva sneži, nato pa s tanjšanjem plasti hladnega zraka sneg preide v dež). Toplo fronto najavlja tudi konstanten padec pritiska, veter pri tleh pa postaja postopno močnejši. Značilna je tudi sprememba smeri vetra, saj se veter gledano v smeri pihanja vetra odklanja v levo, na severni polobli v nasprotni smeri gibanja urinih kazalcev (angleško backs).
Sam prehod tople fronte ni tako jasno izražen kot pri hladni fronti, vendar lahko opazimo, da pritisk neha padati. Smer vetra se zmerno odkloni v smeri urinih kazalcev (angleško veers), padavine, če te sploh so, pa postanejo manj izrazite ali ponehajo.
Tople fronte so poleti šibkeje izražene, navadno jih spoznamo po značilnih oblakih, le redko pa ob njih dežuje. Če je ciklon s toplo in hladno fronto dovolj izrazit, nas po prehodu tople fronte čaka še prehod hladne. Področju med toplo in hladno fronto rečemo topel sektor ciklona. Če frontalni sistem napreduje počasi, smo lahko v toplem sektorju tudi nekaj dni, takrat k nam pritekajo toplejše zračne mase.
Vremenska dogajanja so ob prihodu hladne fronte precej bolj izrazita. Težava pri prepoznavanju hladne fronte je ta, da je frontalna površina nagnjena stran od nas in da predhodnica oblakov ni tako izrazita kot pri topli fronti. Precej bolj značilen znanilec hladne fronte je veter, ki se pred prehodom okrepi, smer pihanja vetra pa se spet obrača v nasprotni smeri gibanja urinih kazalcev. Oblaki pred fronto so največkrat stratusi ali stratokumulusi. Ob prehodu hladne fronte je značilen nagel porast pritiska, veter pa se zelo hitro obrne v smeri urinih kazalcev. Pri prehodu fronte nastanejo cumulonimbusi, iz katerih lahko močno dežuje, lahko pa pada tudi toča. Sam prehod fronte pogosto spremljajo nevihte. Temperatura zraka pri tleh lahko naglo pade za nekaj stopinj, lahko pa tudi do deset. Ozračje je pred prehodom fronte zelo nestabilno, ob izjemnih situacijah in še posebej na morju pa nastanejo tudi zračni vrtinci (trombe), ki so pravi mali tornadi. Do njih prihaja, če je temperaturna razlika med toplo in hladno zračno maso zelo velika.
Nevihte se lahko organizirajo v nevihtne linije. Takrat je zračni piš iz nevihtnega oblaka še posebej močan. Piš nastane pred nevihtno linijo in nas doseže še preden prične deževati. Zračni piš napreduje zelo hitro. Na njega nas opozarja le črno nebo iz smeri približevanja nevihte in pa bela črta na morju. Veter v pišu lahko doseže 100 km/h, traja pa ponavadi manj kot uro. Če smo na slabem sidrišču, se je varneje umakniti stran od obale in samo nevihto preživeti na morju. Ob najmočnejšem vetru pa se lahko tolažimo z mislijo, da nevihta ne bo trajala dolgo. Če pravočasno ne skrajšamo ali pospravimo jader, bo nevihtni piš to opravil namesto nas in seveda pustil posledice na opremi. Prehod nevihte običajno spremlja močan dež. Ko začne deževati močneje, se počasi umirja tudi veter. Če je bila na Jadranu nevihta povezana s prehodom fronte, velja našo pozornost usmeriti na severovzhod, kajti prav kmalu lahko od tam zapiha močna burja. Avtor tega članka je na lastni koži doživel prehod nevihtne linije v majhnem zalivu na otoku Lastovu, ko je iz skoraj brezvetrja veter v manj kot minuti narasel do take jakosti, da je po zraku nosilo morsko vodo, slabo privezane barke pa na skalnato obalo. Za hladno fronto se lahko hitro zjasni vendar to še ne pomeni, da bo vreme tako tudi ostalo. Hladnejši zrak v višinah navadno zamuja in zopet prihaja do nestabilnosti, največkrat se v hladnem zraku pojavljajo plohe. Vidljivost je po nevihti običajno zelo dobra, saj je prišlo do zamenjave zračne mase, poleg tega pa je dež iz zraka izpral prašne delce. Še lahko piha precej močan veter, ki je pogosto zelo sunkovit, dober primer za to je burja. Dejali smo, da hladna fronta napreduje hitreje kot topla. Ko hladna fronta ujame toplo, se meja med hladnim in toplim zrakom pomakne v višino, pravimo, da je nastala okludirana fronta. Okludirane fronte imajo lahko značaj tople fronte, če je zračna masa v hladni fronti toplejša kot tista pred toplo fronto in obratno: okluzija ima značaj hladne fronte, če je zračna masa za hladno fronto hladnejša od tiste pred toplo fronto.
Vreme nad Jadranom krojijo tudi Alpe. Hladna fronta se pri prehodu preko Alp pogosto »zlomi« in nad Jadranom ali Genovskim zalivom nastane t.i. sekundarni ciklon z dobro izraženo toplo in hladno fronto. Dobra primerjava z nastankom ciklona na zavetrni strani Alp je nastanek vrtincev za oviro v tekoči vodi. Ob nastanku ciklona v Sredozemlju se vreme ne izboljša tako hitro, kot če bi nas fronta samo prešla, kajti del hladnejših zračnih mas se dlje časa zadržuje v naši bližini. Fronte in oblaki navadno pri nas prihajajo od severozahoda, ciklon nad Jadranom pa dostikrat prinese frontalne oblake in padavine od jugovzhoda. |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
| Avtor |
admin
Administrator foruma
Pridružen/-a: 21.09. 2008, 06:28
Prispevkov: 701
|
| Nazaj na vrh |
|
| Sporočilo |
| Objavljeno:
16 Okt 2008 17:49 Naslov sporočila:
|
|
|
Meteorologija
 |
|
|
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
